četrtek, 04. december 2014

Izjava ob sprejemu Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob

29. novembra 2014, le 14 dni po seji vlade, je stopila v veljavo spremenjena Uredba  o določitvi divjadi in lovnih dob. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kljub nasprotovanju in strokovnim utemeljitvam sprejelo spremembe Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob, ob tem pa navedlo, da je upoštevalo ugovore in predloge, podane s strani zagovornikov pravic živali, kar ne drži. Predstavniki nevladnih organizacij, ki so podale pripombe na predlagano spremembo Uredbe, so bili oktobra 2013 povabljeni na pristransko voden usklajevalni sestanek, na katerem jim je bil odmerjen izredno kratek čas za podajo pripomb in predlogov, sklicatelj sestanka pa vprašanj ter soočanja stališč ni dovolil. O nadaljevanju postopka niso bile obveščene (vse) na sestanku prisotne nevladne organizacije.


Januarja 2013 je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju: Ministrstvo) objavilo povzetek predlogov za spremembo in dopolnitev Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob (v nadaljevanju: Uredbe), ki so jim jih poslali Lovska zveza Slovenije (v nadaljevanju: LZS), Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju: ZGS) in ERICo d.o.o. Predlogi so vključevali podaljšanje lovnih dob na določene vrste živali (jelen, divji prašič, pižmovka, siva vrana, šoja, sraka, raca mlakarica, muflon, lisica, fazan) ter uvrstitev nekaterih vrst živali, na katere je bil lov predhodno prepovedan, med (lovno) divjad (šakal, golob grivar, sloka, kozica, kreheljc, črna liska, ruševec, kormoran). Nadalje so podali predloge o izpustu določenih gojenih živali in lovu nanje ter spremembi določil glede uporabe pasti, katerih uporaba naj bi bila dovoljena v širšem obsegu.

Že februarja je Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (v nadaljevanju: DOPPS) sestavilo dokument z naslovom Pripombe na predlagane spremembe o določitvi divjadi in lovnih dob, v katerem opominjajo, da so vrste ptic, ki so predlagane za uvrstitev med (lovno) divjad, ogrožene, v nekaterih primerih pa je lov nanje prepovedan na celotnem območju Evropske unije. Nadalje je DOPPS v svojem dokumentu izpostavil, da niti za te niti za druge vrste ptic ne obstajajo ekološki razlogi za lov nanje, trditve o škodi, ki naj bi jo ptice povzročale, pa so nedokazane in pavšalne. Izrazilo je zaskrbljenost nad negativnimi posledicami vzreje ptic ter kasnejšega izpusta in lova nanje, nad vnosom toksičnega svinca v okolje (in na kmetijske površine), ki je posledica lova na ptice, ter nad dejstvom, da je lov moteč (in pogosto smrtno nevaren) tudi za vrste ptic, ki niso uvrščene med (lovno) divjad. DOPPS nasprotuje tudi uporabi pasti. Sledi temeljita in strokovna utemeljitev ter opomba, da gre pri lovu za finančno in rekreativno funkcijo za relativno majhno skupino ljudi.

27. februarja 2013 je LZS povedala: "usklajevanje je predvideno v kratkem in tam bodo lahko sodelovale vse zainteresirane organizacije."

21. marca 2013 je bilo v Dnevniku objavljeno strokovno mnenje dr. Mihe Krofla, raziskovalca na Biotehniški fakulteti, da bi bilo kakršno koli poseganje v populacijo šakala, tega srednje velikega predstavnika psov, ki je (bil) v Sloveniji zaščiten od leta 2004, neodgovorno in nestrokovno.

Dne 3. aprila 2013 se je odzval tudi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave in izpostavil, da so predlogi slabo utemeljeni in v nasprotju z moderno naravovarstveno miselnostjo, ter predlagal, da ministrstvo ponovno preuči namen in delovanje LZS in se temu primerno odloči, ali ni morda potrebno LZS odvzetu status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave.  

Nato je 10. aprila 2013 Ministrstvo pozvalo društva in širšo javnost k oddaji svojih predlogov za spremembo in dopolnitev Uredbe, čemur je namenilo (zgolj) 14 dni časa. Veganska iniciativa ter številna druga društva in posamezniki smo izrazili nasprotovanje predlaganim spremembam in dopolnitvam Uredbe ter izrazili željo po zmanjšanju obsega lova v Republiki Sloveniji, kjer lovci vsako leto pobijejo zelo visoko število živali, podatki pa so dostopni le za nekatere izmed vrst živali, ki jih lovijo.


Veganska iniciativa je na Ministrstvo v veljavnem roku poslala pripombe, v katerih je podala željo in razloge za zavrnitev predlaganih sprememb in dopolnitev Uredbe. Opomnila je, da se državljani in državljanke Republike Slovenije zavzemamo za prijazen in spoštljiv odnos do živali, kar je bilo marca 2013 s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali (ZZZiv-c) še dodatno potrjeno, ter da z novim zakonom nesmiselno ubijanje in mučenje živali ni dopustno. Sprejetje sprememb in dopolnitev Uredbe, kot so predlagane v pobudi in razvidne iz povzetka, ki ga je januarja 2013 objavilo Ministrstvo, bi pomenilo velik korak nazaj glede na obstoječo zakonodajo in uveljavljene standarde. Veganska iniciativa je v svojih pripombah tudi jasno izrazila (in utemeljila), da dodajanje katerih koli živalskih vrst na seznam lovnih živali ni sprejemljivo.  
Opomnila je še, da so nedavne peticije (Za Slovenijo brez krzna, Za Slovenijo brez cirkusov, Za moratorij na odstrel volkov) pokazale, da je slovenska javnost zelo občutljiva za ta vprašanja in se močno zavzema za zaščito živali pred preganjanjem in ubijanjem, ki se izvajata iz koristoljubnih razlogov peščice ljudi, ki ne upoštevajo niti teh pravic, ki jih živalim zagotavljajo trenutno veljavna zakonodaja in predpisi. Takratni dogodki ob odstrelu medvedje družine in mlade volkulje pa so pokazali, da se lov izvaja samovoljno in v nasprotju z dobro utemeljenimi stališči strokovne javnosti. Veganska iniciativa je v pripombah na spremembe Uredbe zapisala tudi, da upa in pričakuje, da bo Ministrstvo na podlagi dosedanjega razvoja dejavnosti za zaščito živali in njihovih pravic, javnega mnenja v Republiki Sloveniji ter utemeljenih argumentov naravovarstvenih organizacij in strokovnjakov zavrnilo pobudo za spremembo Uredbe. 

DOPPS je izdal tudi peticijo Preprečimo lov na ogrožene vrste ptic, ki jo je podprlo preko 60 slovenskih društev, zvez in iniciativ, vključno z Vegansko iniciativo, slovenskimi športniki ter številnimi drugimi posamezniki.















8. maja 2013 je Ministrstvo na svojih spletnih straneh objavilo novico, v kateri navaja, da še ni pripravilo osnutka Uredbe, da pa so prejeli predloge različnih organizacij (tudi Veganske iniciative). Napovedalo je, da v maju ali juniju namerava sklicati usklajevalni sestanek z vsemi, ki so podali svoja mnenja, in zaključilo, da bodo vse predlagane vsebinske spremembe in dopolnitve “obravnavane na usklajevalnih sestankih, pri čemer bodo v prvi vrsti pomembni dokazljivi podatki, strokovna argumentacija na načelih tako varstva in zaščite narave kot lova ter širok ekosistemski pogled. Le takšne predloge bo MKO vključil v spremembo omenjene zakonodaje. Ta bo seveda v skladu z rednim postopkom sprejemanja vladne uredbe vključevala tudi javnost.”

Do usklajevalnega sestanka je prišlo šele 15. oktobra 2013. Dan poprej so DOPPS, Umanotera in skupnost Tretji člen skupaj s podporniki, med katerimi je bila tudi Veganska iniciativa, predali 9406 podpisov proti lovu na ogrožene ptice in na splošno proti lovu za razvedrilo in osebno korist. Pogovor pri ministru za kmetijstvo in okolje mag. Dejanu Židanu se je zaključil z ministrovim zagotovilom, da bodo ptice v Sloveniji varne.   

Predaja 9.406 podpisov peticije ministru Židanu.

Na RTV Slovenija so 14. oktobra 2013 poročali o tem dogodku in navedli, da lovci v Sloveniji vsako leto postrelijo 40.000 različnih vrst ptic, ta podatek pa kar bode v ušesa ob besedah ministra Židana v tem istem prispevku, ko pravi: “Te lepe živali so varne.” 

Kako je potekal usklajevalni sestanek 15. oktobra 2013, najlepše opiše na spletnih straneh Dela objavljen prispevek Frčalo bo perje: veliko za, malo proti; Lovska druščina je lahko streljala z vsemi topovi, zagovorniki ptic pa so tudi imeli pravico čivkati. Če na kratko povzamemo, šlo je za dolg monolog predstavnikov lovskih krogov, DOPPS-u je bilo dovoljeno govoriti približno 10 minut, ostalim prisotnim zagovornikom pravic živali pa le po nekaj minut. Vprašanja, tehtanje argumentov in soočanje stališč niso bili dovoljeni.

• Sestanek je vodil Jošt Jakša, generalni direktor Direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, ki je tudi sam vpliven član lovske organizacije; sestanek tako ni mogel biti voden nepristransko.
• Kljub temu, da je več organizacij za varstvo živali in narave predlagalo odpravo lova na nekatere vrste divjadi, Jakša te točke ni uvrstil na dnevni red; ko je bil na to opozorjen, je zavrnil spremembo dnevnega reda.
• Način vodenja sestanka ni omogočal razprave. Predsedujoči je vsaki organizaciji namenil 10 minut za predstavitev njenih stališč, ni pa dovolil vprašanj in tehtanja argumentov. Po uri in pol monologov je vsaki organizaciji dovolil še 3 minute za repliko, potem pa je sestanek na hitro zaključil, ne da bi dopustil soočenje argumentov za eno samo vsebinsko vprašanje.
• Jakšev način vodenja sestanka je izrazito favoriziral predstavnike lovskega interesa.

Veganska iniciativa je po sestanku v kolumni na portalu Pes moj prijatelj dne 30. oktobra 2013 izpostavila, da je zaskrbljujoče razmišljanje Jošta Jakše, ki je večkrat poudaril, da je potrebno skleniti kompromis med obema stranema. Kompromis med slabo in dobro rešitvijo v primeru zakonodaje namreč ni zaželen - bistvena naloga direktorata je, da uveljavi strokovno podprto odločitev in spoštuje mnenje javnosti. Slednje pa je predsedujoči pogosto označil kot grožnjo postopku, namesto kot njegovo oplemenitenje, in pri tem spregledal demokratično dolžnost udeležbe javnosti v postopkih spreminjanja zakonov. V isti kolumni smo zapisali še, da nasprotujemo vsakršnemu dodajanju živalskih vrst in daljšanju lovnih dob – živimo namreč v okolju, kjer smo z razpršeno gradnjo, prometom, avtocestami in drugimi cestami, uporabo fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu, regulacijo vodotokov, z onesnaževanjem vod, gozdov in zraka ter nenazadnje z okoljskimi spremembami do takšne mere posegli v življenjski prostor živali, da je vsakršno dodatno poseganje nedopustno. V prvi vrsti pa seveda nasprotujemo vsakršnemu lovu na živali.
Preganjanja, poškodovanja in ubijanja živali ni mogoče razumeti drugače kot mučenje – ljudje nimamo več nikakršnih razlogov, da bi to počeli – naše preživetje ni nikoli na kocki, življenje posamezne živali pa vsakokrat. 

Nato se dolgo ni zgodilo nič. 3. novembra 2014 je Ministrstvo, sedaj Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, objavilo predlog za obravnavo Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob, pri pripravi katere je bila prisotna zgolj lovska druščina (kljub opozorilom, da je že usklajevalni sestanek bil voden izrazito pristransko), o objavi pa, kolikor nam je znano, ni bil obveščen nihče, ki je bil prisoten na usklajevalnem sestanku leto poprej (kljub zagotovilom Ministrstva, ki je maja 2013 zapisalo, da bo v skladu z rednim postopkom sprejemanja vladne uredbe vključena tudi javnost). V dokumentu je navedeno, da je gradivo bilo objavljeno na E-demokraciji 11. septembra 2014, vendar o tem (ali kakršnem koli napredku v zvezi z Uredbo) Veganska iniciativa (in, kolikor nam je znano, tudi drugi udeleženci usklajevalnega sestanka, ki so Uredbi nasprotovali), ni bila obveščena. Nadalje dokument navaja neresničen podatek, da so predlogi sodelujočih organizacij v fazi priprave sprememb Uredbe bili večinoma upoštevani. Prav tako ne navaja razlogov za neupoštevanje. 

13. novembra 2014 je sledila seja vlade in že 14 dni kasneje, 29. novembra 2014, je v veljavo stopila spremenjena Uredba. Ta dovoljuje lov na šakala, podaljšuje lovne dobe ter uzakonja lov na vse vrste divjadi s pastmi.

17. novembra 2014 je Dnevnik ponovno objavili poročilo strokovnjakov z Biotehniške fakultete, ki nasprotuje lovu na šakale.


Po mnenju dr. Mihe Krofla z Biotehniške fakultete je kakršno koli poseganje v populacijo šakala neodgovorno in nestrokovno. Foto: Miha Krofel.

Veganska iniciativa v celoti zavrača vodenje in postopek sprejemanja Uredbe, ki zagovornikom živali in narave ni omogočal razprave in sodelovanja pri nastajanju besedila, zato Veganska iniciativa pri Uredbi praktično ni mogla sodelovati, čeprav je, skupaj z nekaterimi drugimi organizacijami, to želela. Opozarja na sledeče napake:



• Pristransko vodenje in potek usklajevalnega sestanka dne 14. oktobra 2013, kot je to opisano zgoraj; favorizirani so bili predstavniki lovskega interesa, ostalim je bilo namenjenega komaj kaj časa, razprava ni bila omogočena.  • Na usklajevalnem sestanku ali kmalu po njem ni bilo nakazano, kdaj lahko pričakujemo nadaljevanje razprave v kakršni koli obliki. • Prvotne pripombe in predlogi, podani v roku od objave predloga spremembe Uredbe do  24. aprila 2013, niso objavljeni. • Predlog Uredbe z dne 3. novembra 2014 navaja, da je bila v razpravo vključena vsa strokovna javnost, ki pa v roku 30 dni ni podala nobene pripombe. Glede na objavo seznama organizacij, ki so sodelovale v fazi posveta, se postavlja vprašanje o razlogih za nerazkritje seznama institucij in/ali posameznikov, ki domnevno predstavljajo strokovno javnost in so bili vključeni v razpravo in se s predlogi v celoti strinjajo, kot je navedeno v Uredbi. • Trditev v predlogu Uredbe z dne 3. novembra 2014, da so bili predlogi navedenih organizacij v fazi sprememb večinoma upoštevani, ne drži. • Mnenja, predlogi in pripombe predlagateljev v predlogu Uredbe z dne 3. novembra 2014 niso navedeni. • Bistvena menja, predlogi in pripombe, ki niso bili upoštevani, v predlogu Uredbe z dne 3. novembra 2014 niso navedeni, prav tako niso navedeni razlogi za njihovo neupoštevanje. • Presoja posledic sprejema Uredbe je bila opravljena le za zakonodajno področje, številne druge presoje, vključno s posledicami za okolje, pa niso bile narejene. • Zaradi neobveščanja o poteku postopka na vsebino Uredbe ni bilo mogoče vplivati nanjo niti preprečiti njenega sprejetja.



Ob vsem tem ni čudno, da so mnogi posamezniki osupli in zaskrbljeni, ko berejo predlog Uredbe z dne 3. novembra 2014, ki nakazuje, da so bili upoštevani predlogi in pomisleki Veganske iniciative in drugih organizacij, in se sprašujejo, ali te iniciative in društva, ki zase pravijo, da zagovarjajo pravice živali in delujejo v njihovo dobro, pravzaprav govorijo eno, delajo pa drugo. Navedbe v vladnem dokumentu so zavajajoče in škodujejo dobremu imenu in kredibilnosti Veganske iniciative (in drugih organizacij ter posameznikov) ter dolgoročno tudi dobrobiti živali, za katero se Veganska iniciativa brezkompromisno zavzema. Zaradi odsotnosti specifikacije parametrov »bistvenosti« v pričujočem kontekstu je zavajajoča tudi trditev v dokumentu, da bistvenih mnenj, predlogov in pripomb, ki se niso upoštevali, ni bilo. Veganska iniciativa tovrstne očitke zavrača. Mnenja in predlogi, podani s strani Veganske iniciative v fazi posvetovanja, večinoma niso bili upoštevani. Stališče Veganske iniciative do lova, ki ga je podala tako na usklajevalnem sestanku kot v javni izjavi z dne 30. oktobra 2013, pa je jasno in ne dopušča samovoljne interpretacije. 

Veganska iniciativa Uredbo v celoti zavrača zaradi načina njenega sprejemanja in spornosti njene vsebine ter zaradi dejstva, da so njeni predlagatelji ves čas tudi v izrazitem navzkrižju interesov - lovci tako rekoč sami določajo, katere živali, koliko in kdaj se jih bo smelo loviti, niti strokovna javnost niti civilna družba pa na to ne moreta vplivati, kar je v demokratični in pravni državi popolnoma nesprejemljivo.

Izvajanje spremenjene Uredbe je po mnenju Veganske iniciative potrebno zaustaviti, dokler ne pride do iskrene in korektne strokovne in javne razprave ter sprejema drugačne uredbe, ki bo živali res zaščitila, ne pa omogočala lova v še večjem obsegu. Hkrati pa bi bilo nujno ponovno presojati tudi o dovoljenjih za odstrel medvedov in volkov.

Želimo demokratično sodelovanje v postopku nastajanja uredbe, ki bi morala v prvi vrsti zaščititi živali, naravo pa zavarovati prav proti takemu ravnanju lovcev in pred razmahom lovske dejavnosti v Sloveniji. Vsi, ki nedavno sprejeti Uredbi nasprotujemo že od začetka, bi svoje nestrinjanje brez dvoma izrazili tudi ob navidezno usklajenem predlogu, ki je bil sprejet, če bi le bili o njem obveščeni.
Od vlade tako pričakujemo, da bo spoštovala svoje zaveze in veljavno zakonodajo o varstvu živali in zaščiti narave ter zagotovila, da se bodo pri sprejemanju uredbe, ki odloča o življenju živali, ki so v tem primeru na nemilost prepuščene lovcem, upoštevali tudi njihovi interesi.

sobota, 01. november 2014

Ob svetovnem dnevu veganstva

Na današnji dan že dvajseto leto zapored obeležujemo svetovni dan veganstva, letos pa mineva tudi 70 let od uvedbe izrazov vegan in veganstvo ter ustanovitve The Vegan Society. Svetovni dan veganstva in tudi ves november,  ki je svetovni mesec veganstva, sta za vegane priložnost, da prijateljem in družinskim članom pomagamo razumeti, zakaj je za nas tako pomembno, da se prehranjujemo, oblačimo, obuvamo in živimo vegansko, in kako lahko vsak posameznik pripomore k bolj pravičnemu svetu, ki ne bo temeljil na izkoriščanju drugih čutečih bitij, ki bo varčnejši z viri hrane in vode ter bo mnogo manj onesnaževal planet, naš skupni dom. 


Vegani stremimo k bolj sočutnemu svetu, to pa ne pomeni, da tisti, ki (še) niso vegani, nimajo podobnih želja. Mar si ne delimo želje po odpravi vojn in nasilja med ljudmi? Mar si tisti, ki niso vegani razen morebitnih redkih izjem želijo, da bi živali čim bolj trpele? Če bi bilo tako, potem bi nekdo ob zalogaju mesa užival ob misli, da je za ta zalogaj nekdo izredno trpel. Užival bi recimo ob predstavi o pujsu, ki so mu že kot dojenčku na živo odrezali rep in ga kastrirali, naslednjih nekaj mesecev pa je preživel v prostoru, ki mu ne moremo reči drugače kot zapor ali koncentracijsko taborišče, naposled pa so ga, še preden bi dosegel odraslo dobo, poslali na strašljivo pot, ki se konča v zgradbi, kjer so tla prekrita s krvjo, prostore med stenami pa polnijo srce parajoči kriki. Ko prispe do te zgradbe in ga ljudje z udarci po rampi potiskajo vroti vhodu, pujs lahko upa samo še na to, da bo jekleni bat, ki mu ga bo pištola skozi lobanjo potisnila v možgane, zadel pravo mesto in se ne bo zavedal, ko ga bodo obesili na kavelj, mu prerezali vrat in naposled z vrelo vodo odstranjevali kocine z njegovega umirajočega telesa. Le kdo bi užival ob takšnih prizorih?

Ne, medtem ko z užitkom in veseljem pomislijo, kako lepa in dišeča je bila jagoda, ki so jo utrgali na vrtu, kako bohotna je odrezana glava solate in kako vabljiv krompir, ki so ga izkopali, ljudje razen zelo redkih izjem ne želijo misliti na to, kaj se je moralo zgoditi, da se je na njihovi mizi znašel zrezek, kos sira ali jajce. Zato je mnogim celo zelo težko sedeti za isto mizo z veganom. Če bi si priznali resnico, potem bi morali ugotoviti, da je njihovo početje v nasprotju z njihovimi vrednotami, ki obsojajo zasužnjevanje, posilstvo, mučenje, umor. Zato so pogovori med vegani in tistimi, ki to (še) niso, pogosto zelo zahtevni, nabiti so s čustvi in se navadno končajo z večjo ali manjšo zamero na obeh straneh. Naša naloga je, da smo v tovrstnih soočenjih čim bolj razumevajoči do sogovornikov, njihova dolžnost (če to priznajo ali ne) pa, da se soočijo z dejstvi in si pričnejo odstrinjati tančice z oči.


Teh tančic je veliko in so različnih vrst. Nekaj jih ustvari družba: izdelki živalskega izvora so "normalni", "tradicionalni" in zato potrebni. Nekateri izdelki živalskega izvora kažejo tudi na izbran okus ali visok družbeni status. Mnogo jih pa ustvari živalska industrija, ki se dobro zaveda nelagodja, ki ga občutijo potrošniki, če se le za trenutek zavedo, da je takoimenovani "zrezek" na njihovem krožniku pravzaprav del telesa živega bitja, ki je imelo starše, ki bi tako kot človeški starši naredili vse, da bi jih zaščitili pred trpljenjem; bitja, ki je imelo rado sonce, zrak, svobodo, ki je ljubilo življenje tako kot mi. Enako velja za tako imenovano mlečno industrijo, ki se na vse kriplje trudi prikriti resnico o tem, da je mleko živali namenjeno otrokom teh živali ter da v naravi ne obstaja nobena druga vrsta živih bitij, ki bi iz takšnih ali drugačnih za lase privlečenih razlogov še v odrasli dobi uživala mleko, ki je dejansko namenjeno otrokom neke druge vrste. Zato živilska industrija izumlja izraze kot "srečne krave" in "srečne kokoši" in z ničvrednimi nalepkami ter praznimi besedami ljudem ponuja lažno predstavo, da s svojimi izbirami ne povzročajo trpljenja. Lahko bi izpostavili še mnogo drugih tančic živilske industrije, a žal ta v svoji dejavnosti ni osamljena. Podobne metodologije morajo za svoj obstoj uporabljati tudi farmacevtska, modna, pohištvena in avtomobilska industrija ter celo industrija, ki "proizvaja" izdelke za hišne ljubljenčke.

Grozote, ki jih te tančice  skušajo zakriti, so enakovredne in nekajkrat bolj množične kot najhujše grozote, ki smo jih ljudje v zgodovini zagrešili nad pripadniki drugih ras. Ob tem najbrž ni treba posebej poudariti, da se te grozote nad živalmi dogajajo nepretrgoma skozi vso zgodovino, v našem času pa so dosegle rasežnosti, ki ne ogrožajo samo obstoja naše vrste, temveč vsega življenja na planetu, kot ga poznamo.


Na srečo je veganska ponudba v trgovinah iz meseca v mesec večja. Britanski časnik The Guardian danes celo poziva podjetja in trgovine, naj na tržišču še povečajo delež izdelkov brez sestavin živalskega izvora, to pa naj na embalaži tudi jasno označijo.

In kaj je zaznamovalo preteklo leto?

Evropska državljanska pobuda za prepoved poskusov na živalih Stop Vivisection je z uradno potrditivijo uspešno zaključila zbiranje podpisov in se pripravlja na predstavitev argumentov Evropski komisiji ter javno  obravnavo v Evropskem parlamentu.

Zelo pomembna posredna podpora v prid omenjeni pobudi je (zaenkrat v obliki pomislekov) prišla tudi iz tistih znanstvenih krogov, ki so doslej poskuse na živalih goreče zagovarjali. British Medical Journal je junija letos objavil članek, ki z znanstvenega stališča zavrača poskuse na živalih, isto temo sta izpostavila tudi uvodnik odgovorne urednice ter naslovnica.

Vedno pogosteje beremo tudi o prepovedih cirkusov z živalmi v državah širom sveta - v zadnjih mesecih se je to zgodilo v Indiji, Kataloniji ter na Malti, v Sloveniji pa prepoved velja od januarja letos. Pod pritiski aktivistov in javnosti kloni tudi krznarska industrija: v preteklem letu smo se veselili novic o zaprtju nekaterih trgovin in farm v Evropi in Severni Ameriki, v Sloveniji pa bo 1. januarja 2015 v veljavo stopila prepoved gojenja živali zavoljo krzna ter lova nanje.

V preteklem letu je v Sloveniji vzklilo posestvo Koki, kjer je do sedaj zatočišče in dom našlo že približno 30 živali, rešenih iz živinorejske industrije. Veganska iniciativa je ponosna posvojiteljica dveh prav posebnih deklet s posestva, račke Elle in putke Fride.



Celo slovenska literarna ponudba je v preteklem letu postala bogatejša za eno vegansko slikanico za otroke: v slovenskem prevodu je namreč izšla knjiga Veganstvo je ljubezen avtorice in ilustratorke Ruby Roth.

Naj zaključimo s pozivom našim prijateljem, sodelavcem, znancem ter drugim še-ne-veganom: le pogumno se ozrite v svoje srce, ljudje, vaše vrednote so pomembnejše od okusa sira ali teksture zrezka. Priznajte si, da so življenje, svoboda in odsotnost trpljenja - pravice, ki pripadajo vam - tudi pravice, ki po rojstvu pripadajo vsem živim, čutečim bitjem, in če nam, ljudem, ni potrebno jesti živali, se oblačiti vanje ali jih kakor koli drugače izkoriščati, potem je prav, da tega tudi ne počnemo. Iskreno vas vabimo, da se v tem mesecu prehranjujete vegansko in ugotovite, da to ni noben bavbav, religija ali odrekanje, in upamo, da se ob koncu meseca ne boste več ozirali nazaj, temveč boste ponosno odkorakali veganstvu naproti.



nedelja, 19. oktober 2014

Prvo pismo naše posvojenke Fride

Glinje,
na sončen in topel oktobrski dan 2014

'' Veste, zdaj pa takole.
Da mi takoj na začetku nekaj razjasnimo.
Kdo je mene predlagal za ambasadorja, ne vem. Razumete?
Jaz nimam nič s tem.
Neko poročanje o tem, kako živim, pa komu naj bi bilo mar za to?
Bi se prosim lahko vsak na tem svetu brigal zase in bi vsi živeli v miru?

Kako? Oprostite mi prosim. Ampak tile ljudje tukaj mi zdaj nekaj šepetajo in zmajujejo z glavo, da naj že neham biti tako trmasta, naj se za trenutek ustavim in da se pogovorimo.

Pravijo, če sem že pozabila, kako je bilo nekoč.
Seveda sem pozabila, važen je trenutek, človek, trenutki v življenju štejejo, razumeš? Vidiš tega črmlja, ki leti tam nad kompostom? Sem ga zamudila, ker tičim tukaj in moram odgovarjati na vsa tale vprašanja.

Čakaj, čakaj, zdaj sem dobila idejo. A če sem ambasador, takšen zagreti ambasador, a potem dobim vizum za prelet naše ograje, da lahko brez omejitev letam čez njo in pristanem recimo na okenski polici kuhinje?

Saj to delajo ambasadorji, kajne? Potujejo? Takole?


Prav, potem bom ambasador.
Glej, glej, kaj se kuha.
Makaroni!
Kaj pa moram postati, da dobim vizum za vstop v tole hišo? Kaj je višji čin od ambasadorja?


Ker bom to postala. Z veseljem. Veste, jaz obožujem makarone.
Vseeno, so svedrčki, polžki, špageti, brez makaronov je dan pust.
Ja, bili pa so časi, ko nisem vedela, kaj so makaroni.
Seveda so bili.
Živele smo pod nekim kamnolomom v vasici Železniki na Gorenjskem.
Nekako takole. Ne, to nisem jaz na sliki.


No, še pred tem smo živele v kletki, ampak o tem pa res ne bi.
In, da veste, takrat nisem zgledala tkole kot sedaj, kje pa!
Bila sem, kako naj rečem, malo manj lepa.
Nekaj takega. Kot naša Hera tukaj, brez perja. Ja, tukaj spet ni mene na sliki.


Jaz sem se verjetno namesto fotoaparatu nastavljala soncu pri sosedovem gozdu, saj veste, kako to gre. Raziskovanje.
No, potem pa so rejca deložirali, tako se baje temu reče in je šel v blok, pa ni imel kam z nami. Potem se je začela štorija s hlodom in sekiro. In smo tekle za življenje. Jaz sem ušla.
Potem pa je neke majske nedelje pripeljal vinsko rdeč star grd avto, ampak kdo bi o tem, me zbasal v tele kletke (nehumano ti rečem) in me peljal v neko garažo. Ampak ne sodi dneva pred nočjo. Te grde zanikrne črne umazane kletke so rešile naša življenja. Zares. Zato jih ljubim. Kljub vsemu dreku, ki se je nabral med prevozom v njih. Rešile so me.


Drugo jutro je bilo namreč vse drugače, kot sem pričakovala.
Trava, sonce, otroci, druge živali.
In ne samo to.
Čakala nas je gostija: makaroni, kuhan krompir, riž, solata, koruza, pšenica.
Sem se morala dvakrat uščipnit, da sem videla, ali je to vse skupaj res.
Ali nisem morda, saj veste no, pristala na tistem hlodu, pa se mi blede..hehe.
Ne, ne, res je bilo.
In vsak dan je bilo boljše.
Dobili smo hišo, pa gostilno, pa da povem, da imamo vse.
Pravijo, da imam ime po Fridi Kahlo. In da ne zgolj zaradi brk. No, pod kljunom sem baje ves čas črna. Kot da bi imela brke. In veš, če ti dajo ime po tako impresivni mehiški slikarki, se zamisliš. Sem vzela posodo z blatno kopeljo in čopičem. Da vidim, če je tudi v meni kaj umetniškega.


Nastalo je tole. Odtis moje tace.


Če ga dobro pogledaš, je res nekaj posebnega. Evo, že imam občinstvo.
Lahko naredim dražbo. Svojih slikarij.


Ja, ampak s tem, ko ste me vzeli pa vi pod svoje okrilje, imam pa zdaj malo težave. Ker še bolj pazijo name. Da ne bom ušla, se šalijo, da bo treba nek denar vračat, če kam grem, zmajujejo z glavo. Še to se mi manjka, da me kdo obročka. Eh, ta denar, ta svet in ti ljudje. Dopovedujem, dopovedujem, pa me redko kdo razume.
No, veste, tale pa me razume. Zdi se tako. Poglejte njeno majico. In napis.
Majčkeno me razume, tako bom rekla samo zato, da se ne bo prevzela.
Sem ji povedala, me je verjetno slišala.


Veste, ljudje se hitro prevzamejo. In potem hodijo okoli kot tale naš Srečko Petelin, z grebenom na glavi. Saj razumete, ne. Ošabno do konca. Ampak je fejst fant. Srečko Petelin mislim. Dobro, da je pri nas in ne v tisti kletki. O kletkah vem preveč. Ubijejo dušo.


Toliko o tem.
Baje se bo gradilo neko zavetišče.
Veste kaj to pomeni. Same selitve!! Ampak, hej, meni so všeč.
Življenje mora biti zanimivo.
Brez tega, brez tega ni vredno ničesar.
Kako že reče, ona, pač, ta Frida Kahlo, zdaj je tudi meni pri srcu:

“Nothing is absolute. Everything changes, everything moves, everything revolves, everything flies and goes away.” 


Pa naj bo tako! Do prihodnjič!
Vaša Frida!



Besedilo in fotografije: Zavod Koki 

sreda, 15. oktober 2014

Pomagajmo ustvariti prvo zatočišče za rejne živali v Sloveniji

Preteklo sončno in toplo sobotno popoldne je bilo prav čudovito - obiskali smo Posestvo Koki, na katerem zdaj živi že kar 30 rešenih živali skupaj s človeško družino, ki ima zanje in za tiste živali, ki na lepše življenje še čakajo, prav posebne načrte. O teh načrtih smo v družbi nagajivih kokošk, ponosnega petelina, poskočnih kuncev, veselih rac, dveh pozornih puranov in seveda zdaj že precej večjega pujska Odija pokramljali z idejno vodjo Zavoda Koki Ksenijo Vesenjak Kutlačić. Priložnost pa smo izkoristili še za nekaj prav posebnega - postali smo botri dvema prebivalcema posestva - kokoški Fridi in rački Elli.

Ideja o ustanovitvi Zavoda za zaščito rejnih živali Koki se je porodila med reševanjem velikega števila kokošk pred smrtjo. Kaj Zavod počne in kakšni so tvoji dolgoročni načrti?

Naša doslej najbolj uspešna operacija '100 rešenih kokoši iz baterijske reje' je zagnala motor za naše institucionalno oblikovanje na področju zaščite rejnih živali. 
Pogum so nam vlili pravzaprav ljudje sami, ki so jim podobe suhih, ocufanih, grdih kokoši, ki v življenju niso videle sonca in začutile vetra, tako zelo segle v srce, da so nam mrzlično pomagali pri iskanju dobrih domov, kjer bodo kokoši dobile drugo priložnost in spoznavale svetle plati življenja. 


Ugotovili smo, da večina ljudi pravzaprav sploh ne ve, v kakšnih razmerah dejansko živijo kokoši, kako so tretirane in kaj se z njimi dogaja, saj so bili nad njihovo podobo do solz ogorčeni.  
In da je ljudem pravzaprav zelo mar tudi za te rejne - klavne živali, torej živali s krožnika. Zato smo se odločili, da postavimo spletno mesto www.zavod-koki.org in preko različnih projektov damo besedo prav tem živalim. Poimenovali smo jih ambasadorji. To so rešene rejne živali, ki so namesto na krožnikih končale v varnem objemu ljubečih ljudi. S tem ko jim je dano, da živijo svobodno, imajo možnost, da pokažejo, kdo in kaj pravzaprav so. V sliki. In besedi. 
Tudi v imenu tisitih, ki jih nihče ne more videti in slišati. 
Zato je ena od pomembnih nalog Zavoda Koki širjenje in ozaveščanje o rejnih živalih preko ambasadorjev. 


Druga pomembna naloga pa je konkretna pomoč poškodovanim, odsluženim, neželenim rejnim živalim na terenu, zvesti bomo ostali akcijam iskanja domov odsluženim kokošim nesnicam. 

Slednje je razlog, da bomo po številnih vzorih iz tujine prihodnje leto uredili zatočišče za rejne živali širšega pomena, kjer bodo živali pred posvojitvami lahko tudi okrevale. 

Poslanstvo Zavoda je pomagati tistim živalim, katerih trpljenje je v naši družbi najbolj skrito očem. Kakšen pa je po tvojih izkušnjah odnos ljudi do teh živali?

Največji problem v današnji družbi je pomanjkanje pristnega stika in osebnega odnosa z živaljo in zato je odnos ne samo slab, ampak v večini primerov ga sploh ni. 
Rejne-klavne živali so zreducirane na predmet prehrane, sploh niso tretirane kot živa bitja. 
In to je narobe. 

Anekdota, da otroci mislijo, da so krave vijolične barve, ni daleč od resničnosti. 
Če pomislite pri sebi - kolikorat ste imeli priložnost pobožati purana in ga občudovati, kako rad spi na drevesu? Pa pujsa, kako zlahka uboga na ukaz sedi? Ali kokoš, ki bi se ves čas stiskala ob nogo? 

Pomanjkanje stika je velik manko tudi za ljudi, ki so tako prikrajšani za edinstvene občutke in spoznanja, da so te živali prav tako enkratne kot tiste, ki jih tretiramo kot hišne ljubljenčke. 
Živali so terapija. Če bi ljudje to dojeli, lahko farmacevtska industrija zapre svoja vrata. 

Da bi ljudem vrnili stik z živaljo, smo vzpostavili projekt Posvoji rejno žival, bodi njen boter na daljavo. 
Tako lahko imate čisto svojo kokoško pri nas, prejmete vabilo in jo nekega dne v živo spoznate. Tedensko prejemate potem zgodbice o njej, malo drugačne, z veliko koristnimi informacijami. In ste na ta način vpeti v to edinstveno pozitivno zgodbo. 

Kako na posestvu Koki poteka povprečen dan? 

Veste, jutro med 5. in 7. uro je zame osebno najlepši del dneva. Vse je mirno, nihče se ne pritožuje, vsi spijo, najraje bi zamrznila ta del dneva. 


V tem času ob skodelici črne kave praviloma odgovarjam na elektronska sporočila, sledim objavam na družabnih omrežjih, pišem sporočila za javnost, takrat nastajajo zgodbe, ki jih pripovedujejo naši živalski ambasadorji, in takrat delam kljukice in načrte za projekte v prihodnje. 

Potem pa da Srečko Petelin intonacijo in akcija se začne. 
Kokoši, kunci, race, purana, mačke, Odi - pujs, pa naše človeške gmote - otroci, se prikotalijo iz svojih kotičkov. Vsak zahteva svoje - od hranjenja, čiščenja in drugih potreb. 

Tekom dopoldneva se ponavadi zglasi veterinar, ki je že skoraj stalen gost našega malega raja, saj imamo zmeraj koga 'na bolniški'. Jaz pa se prelevim v glavno kuharico za naš številčni bataljon. Če je vse po sreči, traja tempo nekje do poznega popoldneva, ko se živali pripravljo na večerni počitek. In običajno zadnja vrata pri kuncu Riziju zaprem že okoli 22. ure ter se zahvalim za še en naporen, a čudovit in nenadomestljiv dan. 

Živali, ki živijo pod okriljem Zavoda, je možno tudi posvojiti na daljavo. Kako potekajo te posvojitve?

Vsi ljudje nimajo prostora in časa, da bi pod svoje okrilje vzeli kokoško, purana, raco ali pujska in tako pomagali pri reševanju in oskrbi rejnih živali, ki potrebujejo pomoč. Lahko pa pomagajo na druge načine. 
Eden od načinov je sodelovanje v projektu Posvoji rejno žival. 
Za simbolični mesečni znesek (od 7 evrov dalje) lahko posamezniki postanejo botri kateremu od naših ambasadorjev. 
To v praksi pomeni, da tedensko prejemajo poročila, fotografije, video posnetke o svoji posvojeni živali. 
Skupaj s tem pa prejmejo tudi vabilo na osebno srečanje z njo. Ko je čas, nas obiščejo, svoje posvojence pa prvič v živo tudi objamejo. 
Sredstva, ki jih porabimo na ta način, namenimo za prehrano in veterinarsko oskrbo tiste živali, ki v danem trenutku to najbolj potrebuje, bodisi v naši oskrbi ali pri katerem od naših partnerjev. 
Kar ostane, gre v skupni fond za ureditev zavetišča. Vse gre samo in izključno za živali. 
Seveda pa je bistvo projekta razvijanje in spodbujanje odnosa med ljudmi in živalmi (botrom in posvojencem). 

Na družabnih omrežjih je zelo odmevala zgodba o reševanju Srečka Petelina. Kako je ta srečni petelin prišel k tebi?


Srečka Petelina so prinesli ljudje, ki so po naključju odkrili, kako čepi v majhni kletki nekje v Goriških brdih pred hišo. Izkazalo se je, da je bil dobitek na vaški veselici, prejemniki pa niso vedeli, kaj bi z njim. Je naš daleč najglasnejši član, ki kikirika nekako takole:
'' Živali niso darilo, kikiriki, ne podarjajte živali, sicer lahko slabo se vam godi, ki ki ri ki!''  
V načrtu je tudi projekt Martinovanje z raco. Nam lahko kaj več poveš o njem?


Začenja se tisti del leta, ki ga po slovenski tradiciji obeležujemo s temi in onimi pojedinami. Martinovanje je prvo na spisku. Odločili smo se, da bomo vse praznike obleželili tudi mi, le da bomo tradiciji dodali svež veter. In kot veste, ni martinovega brez race. Tako bomo 11. novembra martinovali z racami. Le da bodo pri nas race namesto na krožnikih zraven naših krožnikov! Gre seveda za naše 4 ambasadorje, račke, ki so sicer namesto v pečici končale v naših varnih objemih. Zaradi omejenega prostora bodo vabljeni le botri račk, če pa teh ne bo dovolj, pa tudi ostali. Začetek je. 

V kolikšni meri slovenski mediji pomagajo pri širjenju novice o delu Zavoda in bodočem prvem zatočišču za t. i. rejne živali?

Večino medijev živali praviloma zanimajo samo, ko so na krožnikih kot predjed kakšnega politika ali v kakšnem resničnostnem šovu, spet na krožniku, se razume. Verjamem in želim si, da bomo našli način, s katerim bomo v celotno zgodbo vpletli tudi sedmo silo.Mogoče se bo naša purica Isabela kaj spomnila, ne vem. Ona je bolj brihtne glave.   

Veganska iniciativa je posvojila kokoško Frido. Nam lahko poveš kaj zanimivega o njej?

Tako kot vseh naših več kot 30 živalskih ambasadorjev ima tudi Frida svoje ime zaradi svojega značaja. Je samosvoja in svobodoljubna. Ves čas ima malodane že umetniško zapacan kljun in zdi se, kot bi imela pod kljunom črne brke. Slednje nas je dodatno inspiriralo, da je ime dobila po umetnici Fridi Kahlo.

Bi želela kaj posebnega sporočiti našim bralcem?

Projekt Zavoda Koki v 2015 je ureditev ta pravega zatočišča za rejne živali v izmeri 5-10 hektarjev. Naj projekt ne propade samo zato, ker v pravem trenutku pravi ljudje nismo naleteli na tiste, ki se bodo v njem prepoznali in ga tudi finančno podprli. Zato bi prosila bralce, da pomagajo pri širjenju informacije o poslanstvu Zavoda in pomagajo po najboljših močeh. Stokrat se jim bo povrnilo.  

Si optimistična glede prihodnosti? Kaj ti daje največ upanja?

Če se ne motim o glavnem vzroku za slab odnos ljudi do rejnih živali (torej pomanjkanje sočutja zaradi izgube pristnega stika in bližine), potem smo na pravi poti. Med posvojenimi živalmi in njihovimi botri se skozi serijo fotografij, zgodb in posnetkov gradi izjemen odnos bližine, sočutja, ljubezni, ki ga botri potem kronajo z osebnim obiskom živali. Zagotovo pa mi največ upanja dajejo otroci, zato želimo v projekt vključiti čim več družin z otroki. Otroška duša je nekaj najčistejšega in nekaj najlepšega na tem svetu. Oni so tisti, ki bodo spremenili svet na boljše. Zato najraje pišem in ustvarjam zanje in se tudi sama veselim njihovih odzivov. Potem pride deček in dve uri sedi pri kuncih, ker jih še nikoli ni videl. Ali deklica, ki se ne loči od racmana, ker ji je tako zanimiv. Zato, ja, upanje za boljši jutri mi dajejo otroci.  


Bi tudi vi radi pripomogli k ustanavljanju zatočišča? Postanite boter kateri od živali, ki so zaživele novo življenje pri družini na Posestvu Koki. Vse potrebne informacije najdete na spletni strani Zavoda: www.zavod-koki.org/podpri-nase-delovanje/bodi-sponzor.


.
Fotografije: Veganska iniciativa in Zavod Koki