sobota, 02. november 2013

Znani delni rezultati evropske državljanske pobude Stop Vivisection

Minimumi, ki jih določa evropska zakonodaja, so doseženi. Zbranih je več kot milijon podpisov in vsaj 12 držav je preseglo minimum. Ni več sence dvoma, da se Evropejci zavedamo preživelosti krutih poskusov na živalih. Slovenija je zbrala največ podpisov glede na število državljanov, med vsemi podpisniki pa je največ državljanov Italije.



Danes so znani predhodni rezultati evropske državljanske pobude Stop Vivisection, ki zahteva razveljavitev Evropske direktive o vivisekciji živali (2010/6 3/UE) ter odpravo poskusov na živalih. Zbranih je bilo 1.126.005 podpisov, k temu številu pa še niso prišteti vsi podpisi na papirju. Nekaj bo tudi odštevanja, saj je za pričakovati, da bo delež podpisov neveljaven - tu gre za podvojene ali nepopolne podpise. Že pomota v eni sami črki ali pa manjkajoč kraj rojstva na papirnatem obrazcu razveljavita podpis. Tukaj je potrebno izpostaviti, da obrazci za zbiranje podpisov (ki so enaki za vse evropske državljanske pobude, vendar različni za različne države) niso zasnovani uporabnikom prijazno, težko jih je tudi čitljivo izpolniti.

To je do sedaj največja demokratična akcija proti poskusom na živalih v Evropi in ena prvih uspešnih evropskih državljanskih pobud. Po številu organizacij, ki so pobudo podprle, ter številu aktivistov pa je po mnenju poznavalcev evropskih državljanskih pobud najuspešnejša do sedaj.

Kaj se bo sedaj zgodilo s podpisi? Centralni odbor v Italiji bo zbral vse podpise na papirju, jih pregledal in jih v decembru skupaj z elektronskimi poslal v preverjanje nacionalnim avtoritetam. Le-to bo trajalo nekaj mesecev, zato končnega rezultata vejetno ne bomo izvedeli pred marcem 2014. Takrat bo Evropska komisija pobudo Stop Vivisection tudi uradno priznala kot uspešno in določila datum, ko bodo pobudniki in organizatorji pobude Stop Vivisection v Evropskem parlamentu predstavili zahteve pobude. Od tedaj bo imela Evropska komisija 3 mesece časa za pisni odgovor.

Za uspešno evropsko državljansko pobudo je potrebno zbrati vsaj milijon podpisov in vsaj 7 držav mora preseči določeno minimalno število podpisov, ki je 750-kratnik števila poslancev iz države v Evropskem parlamentu. Glede na danes znane rezultate smo te zahteve dosegli - in presegli. Minimalno število podpisov je bilo doseženo v kar 12 državah članicah EU: Italiji, Sloveniji, Belgiji, Slovaški, Nemčiji, Španiji, Bolgariji, Madžarski, Franciji, Estoniji, Poljski in Finski.

Ena izmed pasic, ki je v času zbiranja podpisov zaokrožila po Evropi

Daleč največ podpisov je zbrala Italija, kar 570.400, zelo močno podporo so dale tudi Nemčija (s 159.028 podpisi), Francija (z 71.659 podpisi) in Španija (s 54.858 podpisi). Glede na število državljanov se je s podporo več kot 1% prebivalstva najbolj izkazala Slovenija, tik za njo Italija, potem pa še Estonija, Belgija, Slovaška, Madžarska, Finska, Luksemburg, Bolgarija in Nemčija. Odlično se je odrezala tudi Hrvaška, ki je z zbiranjem podpisov lahko pričela šele konec avgusta.

Tukaj je celoten seznam števila podpisov v vseh državah članicah EU (v oklepaju je odstotek določenega minimalnega števila podpisov za posamezno državo).

Avstrija 11.472 (80%)  
Belgija 29.495 (178%)  
Bolgarija 15.500 (115%)  
Ciper 624 (14%)  
Češka 5.172 (31%)  
Danska 4.773 (49%)  
Estonija 6.179 (137%)  
Finska 12.734 (130%)  
Francija 71.659 (129%)  
Grčija 2.144 (13%)  
Hrvaška 3.122 (34%)  
Irska 3.377 (37%)  
Italija 570.400 (1041%)  
Latvija 3.643 (54%)  
Litva 5.194 (58%)  
Luksemburg 1.193 (26%)  
Madžarska 24.576 (149%)  
Malta 1.484 (33%)  
Nemčija 159.028 (214%)  
Nizozemska 10.692 (54%)  
Poljska 44.722 (117%)  
Portugalska 13.716 (83%)  
Romunija 2.219 (9%)  
Slovaška 13.331 (137%) 
Slovenija 21.752 (362%)  
Španija 54.858 (135%)  
Švedska 9.172 (61%)  
Velika Britanija 23.774 (43%)  
SKUPAJ: 1.126.005 podpisov

Izjemen uspeh pobude na slovenskih tleh je rezultat trdega dela posameznikov, ki so ves svoj razpoložljivi čas vlagali v to, da so v slovenskem jeziku omogočili informacije o pobudi in razlogih za njen podpis ter zbirali podpise, in številnih skupin in društev, ki so omogočila, da so te informacije dosegle kar najširši krog ljudi. Slovenci smo se za uspeh pobude trudili tudi izven meja naše države, pri nas je pa pobudo podpisalo tudi mnogo tujih turistov.

Veganska iniciativa se kot koordinacijski odbor pobude Stop Vivisection v Sloveniji vsem društvom in posameznikom, medijem, trgovinam in lokalom, kakor tudi vsem podpisnikom, iskreno zahvaljuje.

Ta pobuda ima veliko vlogo tudi pri osveščanju javnosti.  Ugotavljamo namreč, da se mnogo ljudi ne zaveda, kaj poskusi na živalih pravzaprav so, kdo in zakaj jih izvaja, ter ali so sploh potrebni. To ni prav presenetljivo, saj laboratoriji za testiranje na živalih svojih dejavnosti ne delijo v javnosti, kadar pa jih, so te informacije pristranske. Na tisoče neuspelih raziskav je nezabeleženih in neobjavljenih. Izdelkov, ki jih testirajo na živalih, je vsak dan več: od kave in zelenega čaja do lepilnih trakov. 

Seveda je kristalno jasno, da so poskusi na živalih ne le neizrekljivo kruti, temveč tudi popolnoma nepotrebni, za ljudi celo škodljivi. Zaradi obilice nepopolnih ali napačnih informacij, slabega poznavanja tematike ter skrivnostnosti, ki jo obdaja, pa se ljudje pogosto neradi opredelijo za ali proti poskusom na živalih in zaupajo, da bodo odgovorni ljudje s področja medicine, biokemije, veterine itd. naredili tako, kot je prav. Zato je pomembno, da so med organizatorji pobude Stop Vivisection visoko izobraženi strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami (zdravniki, genetiki, biologi, biokemiki, veterinarji, zoologi), predstavniki vodilnih evropskih organizacij in odborov za odgovorno medicino, za uporabo nadomestnih in varnih metod testiranja in za zaščito pravic živali, ter poslanci v Evropskem parlamentu, administracijsko plat organizacije pa vodi evropska poslanka.

Dva izmed organizatorjev pobude Stop Vivisection, André Ménache in Gianni Tamino, prav v tem trenutku pripravljata izjavo za javnost. Ko jo prejmemo, jo bomo (v slovenskem prevodu) objavili tudi tukaj.


MEDIJI: za informacije v zvezi z evropsko državljansko pobudo Stop Vivisection in problematiko poskusov na živalih smo na voljo na elektronskem naslovu info@veganstvo.net.

torek, 29. oktober 2013

Kisla dejstva o mleku: kaj bi morali vedeti vsi starši

V zadnjih 40 letih je mlečna industrija namenila milijarde dolarjev za oglaševalske kampanje, ki ljudi očarajo, pritegnejo, ali pa celo prestrašijo do te mere, da se odločijo konzumirati njene izdelke. S pocukranimi prsti drži izobraževalne ustanove, domove za ostarele, bolnišnice in zdravniške ordinacije v jeklenem, vedno tesnejšem prijemu; s pristranskimi informacijami, ki podpirajo njeno agendo, pronica v revije, knjige, časopise in oglase. Po desetletjih pranja možganov in manipuliranja z "mlečnimi brki" zdaj domnevamo, da so mlečni izdelki naraven in normalen del človeške prehrane. A to je daleč od resnice.


Kakor vse samice sesalcev (mednje spadamo tudi ljudje), ki proizvajajo mleko za svoj naraščaj, krava izloča mleko, namenjeno njenemu teličku, približno eno leto. Ta masten hormonski izloček (vsebuje preko 60 rastnih in drugih hormonov) je ustvarjen s prav posebnim namenom: da v enem letu iz 30 kilogramskega telička nastane preko 300 kilogramov težka krava ali bik.

Med kravino nosečnostjo stopnja estrogena v njenem telesu skokovito naraste in je več kot 30-krat višja kot takrat, ko ne nosi telička. Da bi povečali dobiček, danes na velikih farmah krave molzejo tudi med nosečnostjo, zato je v kravjem mleku veliko hormonov (tako naravnih kot tistih, ki jih ustvari agrarna industrija), kravje mleko pa vsebuje tudi izredno veliko maščob, kar pri človeku še poslabša povišano stopnjo estrogena.

Ko otroci dobijo ta hormonski koktajl, oglaševan kot magični zdravilni eliksir, izredna količina estrogena v njem preplavi njihova še nerazvita telesa, kar vodi v epidemijo prezgodnje pubertete. Poleg tega z vsakim kozarcem mleka otroci konzumirajo subterapevtsko dozo antibiotikov.

Zaradi tisočev litrov mleka, ki so ga njihova telesa primorana proizvesti vsako leto, so vimena krav nenaravno velika in napeta, v nečistem okolju pa pride tudi do kontaminacije s fekalijami, kar povzroči infekcije oziroma mastitis - to je eden od razlogov, da kravam rutinsko dajejo antibiotike.

Druga nevarna komponenta v kravjem mleku je inzulinu podoben rastni hormon IGF-1. Ko ljudje zaužijemo ta hormon, se poviša tudi stopnja našega lastnega hormona IGF-1. Če so temu hormonu izpostavljene celice raka na dojki ali raka na prostati, se razrastejo kot plevel in bolezen bliskovito napreduje. Zanimivo je, da ta pomembna informacija ni zajeta v nobeni literaturi, ki propagira kravje mleko.

Že od začetka časa so cvetele neštete kulture, v katerih ljudje niso zaužili niti kapljice živalskega mleka. Kako so havajski domorodci preživeli brez kravjega mleka, preden so tujci leta 1793 tja pripeljali krave? Enako kot domorodci v Mehiki pred letom 1521. Mnogo ljudi po svetu še nikoli v življenju ni videlo krave, kaj šele, da bi pili njene hormonske izločke. Velike populacije širom sveta že tisočletja uspevajo brez kravjega mleka. Uživanje kravjega mleka je izredno nenaravno; nobena žival v naravi ne pije mleka druge vrste. Žirafe se ne podijo za doječimi kozami, da bi jim ukradle požirek mleka, in konji se ne hitijo podojiti na seskih svinje; že sama misel na to je absurdna.

Vodilna pediatra dr. Benjamin Spock (tudi vpliven avor zelo dobro prodajanih knjig za starše) in dr. Jay Gordon sta glasna zagovornika tega, da naj prehrana otroka ne vsebuje živalskega mleka. Združenje zdravnikov za odgovorno medicino (Physicians Committee for Responsible Medicine), neprofitna organizacija, v katero je včlanjenih več kot 150.000 zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, že od samega začetka ostro nasprotuje uživanju kravjega mleka.

Ko je leta 2006 strokovna revija Journal of Clinical Nutrition povprašala vse medicinske fakultete v ZDA, kakšen je njihov učni načrt nutricionistike, so ugotovili sledeče: na 106 fakultetah, ki so se odzvale, je študent medicine v povprečju deležen nekaj manj kot 24 ur izobraževanja o prehrani. Nekateri študenti medicine lahko študij zaključijo brez ene same ure izobraževanja o prehrani. Journal of Clinical Nutrition je zaključil, da je na medicinskih fakultetah nutricionistično izobraževanje "nezadostno". To je zelo milo rečeno. Frizerji, na primer, imajo veliko več ur treninga, preden se zaposlijo, starši pa naj zaupajo nasvetom posameznikov s komaj kaj nepristranske izobrazbe o prehrani?

Medicinske šole in fakultete so pod močnim vplivom agrarne industrije. Le-ta ordinacije pediatrov še zmeraj oblega z marketinškimi kampanjami, ustvarjenimi z namenom promocije njene močno manipulativne ideologije, zato ni presenetljivo, da je mnogo dobronamernih pediatrov nepoučenih o nevarnostih mlečnih izdelkov. Če pričakujemo, da bomo v okolju, ki je pod vplivom interesov mlečne in agrarne industrije, deležni smiselnih, objektivnih in nepristranskih nasvetov, potem ni težko predvideti, da nam bodo priporočali, da za vsako ceno uživamo mleko in mlečne izdelke.

Na srečo zmeraj več staršev spoznava resnico o mlečnih izdelkih in sega po bolj zdravih alternativah. Riževo, mandljevo, konopljino ali kokosovo mleko so odlična izbira tako za otroke kot za odrasle. Ni jih težko uživati s polnozrnatimi žitaricami za zajtrk, ovsenimi kosmiči ali v kremnih juhah. Eden mojih najljubših načinov, kako zagotoviti, da otroci (in odrasli) zaužijejo večjo količino hranil, je smoothie z riževim mlekom ali mlekom iz oreškov; dodamo sladke, sveže, sočne cele sadeže in zelenje, na primer listnati ohrovt, špinačo ali solato, ter vse skupaj zmešamo v okusen napitek. Zelena listnata zelenjava je mnogo boljši vir mineralov kot mleko. Vlaknine v sadju, zelenjavi, polnozrnatih žitaricah in stročnicah pa pomagajo tudi pri odvajanju estrogena iz telesa. Mnogo zelene listnate zelenjave ne vsebuje le obilo kalcija, temveč tudi druge hranilne snovi, ki so ključnega pomena za zdrave kosti, na primer magnezij, bor in C-vitamin. Za zdrave kosti pa je pomembna tudi telesna aktivnost - še en razlog, da otroke s kavča odpeljemo na igrišče.

Prav kakor ljubeč starš svojemu majhnemu otroku ne bi pustil, da se igra na prometni avtocesti, je glede na količino informacij, ki jih že imamo o nevarnostih mlečnih izdelkov, tudi tukaj potrebno biti izjemno previden. Kot starši smo odgovorni, da se pozanimamo in poučimo o hrani, ki jo ponujamo svojim otrokom. Otroci nam zaupajo, da se v vseh pogledih zavzemamo za njihove najboljše interese. Pomagati otrokom, da se izogibajo mlečnim izdelkom, je eno najbolj ljubečih, skrbnih in odgovornih dejanj, ki jih starši lahko storijo za svojega otroka, zase, ter za ustvarjanje bolj zdravega sveta.


Avtor prispevka (v angleškem originalu The Sour Facts About Milk: What Every Parent Needs To Know) je John Pierre.

Prevod: Veganska iniciativa

četrtek, 03. oktober 2013

4. oktober - svetovni dan živali

Naša prva dolžnost do naših skromnih bratov (živali) je, da jim ne škodujemo, a samo to ni dovolj. Imamo pomembnejšo nalogo – da jim nudimo pomoč, kadar koli jo potrebujejo.
- Sv. Frančišek Asiški (1181 - 1226)

Na srečanju ekologov v Firencah so leta 1931 kot način osveščanja o ogroženih vrstah živali podprli idejo o vsakoletnem svetovnem dnevu živali in za datum izbrali 4. oktober, dan Sv. Frančiška Asiškega, zavetnika živali.[1] 


Ali je zavoljo vpeljave tega datuma od takrat izumrlo manj živalskih vrst, kot bi jih sicer, ne vemo. Trgovina s krznom, lov za zabavo, zavoljo oklov, plavuti, jezikov ali drugih delov teles, krčenje življenjskega okolja in onesnaženje so od tedaj veliko vrst potisnili na ali čez rob izumrtja. Ocenjujejo da, vključno z žuželkami, vsako leto izumre vsaj 10.000 živalskih vrst, kar je nekaj tisočkrat toliko, kot bi jih izumrlo brez človeškega vpliva.[2]  Hkrati pa človek polni hleve s stotinami milijard nenaravno križanih živali, da bi potešil svoj krvavi pohlep po mesu in mleku, ki ju povprečen prebivalec razvitih držav letno konzumira 80 kilogramov in 200 litrov. Poleg gorja, ki ga to povzroča živalim, je živinorejska industrija največja svetovna proizvodnica toplogrednih plinov, izredna potrošnica žita, soje, vode, drugih virov in prostora ter onesnaževalka zemlje in voda.[3] Zavoljo bolezni, ki si jih s tem povzročamo, v laboratorijih neizrekljivo mučimo milijone živali, da bi izdelali tablete, ki bi omilile učinke našega napačnega ravnanja na človeško (!) zdravje, da bi ugotovili, kako zeleni čaj in kava vplivata na človeško (!) prebavo in ali so ljudje (!) po prenehanju jemanja amfetaminov depresivni.[4]


Svetovni dan živali je iz dneva spomina na ogrožene vrste sčasoma prerasel v dan spomina na in spoštovanja do vseh živali in ljudje ga v različnih oblikah zaznamujemo širom sveta, ne glede na vero, nacionalnost ali politično ideologijo. Še zmeraj pa je naše pojmovanje živali kalno. Bolj nam je mar za obstoj določene vrste kot za pravice posameznih živali znotraj nje. Namesto da bi prenehali izžemati naravo in naše sozemljane, menimo, da naravo lahko "uravnavamo", z živalmi pa "upravljamo". Z izjemo redkih štirinožnih izbrancev, po večini psov in mačk, s sozemljani ravnamo kot s potrošnim materialom, vključno s psi in mačkami pa so živali naša (ali pa državna) lastnina - lahko jih kupujemo in prodajamo kakor kos pohištva, bicikel ali kuhinjski lonec. Le redko se vprašamo po smiselnosti, pravičnosti in pravilnosti našega ravnanja.


Otrok, ki z užitkom zagrize v breskev, občuduje fižol, ki je vzklil v lončku na okenski polici, ali z zanimanjem posluša, kako nastanejo testenine, nam lica raztegne v nasmeh in mu, vsaj sami pri sebi, dobrodušno prikimavamo. 
Kakšne občutke pa bi v nas izzval otrok, ki brca mačko, na domačih kolinah zajcem z užitkom lomi vratove ali pod naslovom "Kaj bom, ko bom velik" nariše okrvavljeno osebo, ki živali slači iz kož?


To, kako gledamo na otroke in katere vrednote želimo krepiti pri njih, je eno redkih ogledal, ki nam pokažejo, da s sliko sveta, ki smo si jo ustvarili, nekaj ni v redu. Ko nas otroci vprašajo, od kod pride meso, kako nastane usnje ali zakaj ima krava mleko, pogosto ugotovimo, da tega še sami prav dobro ne vemo, če pa že, svoj odgovor izkrivimo in zamaskiramo do neprepoznavnosti. Mar resnica ne bi travmatizirala otrok? Mar naj jim razložimo, da ima krava, kakor vsaka druga samica sesalcev, mleko le, kadar ima naraščaj? Da ji od rane mladosti vsako leto v zadnjično odprtino do ramena potisnejo roko, s katero skozi črevo naravnajo maternični vrat in ji skozi vaginalno odprtino vstavijo instrument za umetno oplojevanje? Da potem pijemo mleko, namenjeno njenemu teličku, ki konča kot meso na naših krožnikih in v posodah naših psov, prav tako kot njegova mati, ko se njeno telo izčrpa in ni več donosno? Je mar naključje, da le redko, če sploh kdaj, uzremo katero izmed milijard živali, preden njeno telo serviramo na krožniku ali si ga nataknemo na noge? 


Zakaj dovoljujemo, da se dogajajo stvari, ki jim z vsem svojim bitjem nasprotujemo: posilstvo, kraja otrok, odvzem svobode, mučenje, umor? Zakaj se prepričujemo, da je to naravno, da tako pač je ali da ne moremo spremeniti svojih navad? Zakaj se nam v želodcu naredi vozel, če pomislimo, da bi se kaj takšnega zgodilo našemu psu ali celo neznanemu človeku, živečemu na drugem kontinentu, dovoljujemo pa, da se to dogaja pujsom, kravam in drugim živalim, ki prav tako čutijo, čustvujejo in se zavedajo? Zakaj otroke vodimo v živalske vrtove in na predstave z delfini ali tjulnji, jih prepričujemo, da je to, kar vidijo, naravno, in jih, izlet za izletom, obrok za obrokom, učimo, da so nekatere živali za ljubkovanje, druge pa za izkoriščanje na ta ali oni način?


Slovenci se še prav posebej radi prepričujemo, da pri nas lepo ravnamo z živalmi, da živijo na idiličnih kmetijah, kjer z njimi ravnajo kot z lastnimi otroki. Tudi, če bi to bilo res in če večina živil živalskega izvora ne bi prišla k nam z intenzivnih obratov na tujem in italijansko usnje ne bi bilo od nepojmljivo trpinčenih krav z vzhoda, kako lepo je mogoče ravnati z nekom, ki ga izkoriščaš za profit? Jih na samem koncu njihovega kratkega, bednega življenja nemara božajo in ljubkujejo do smrti?


Ko se ob svetovnem dnevu živali raznežimo ob slikah ljubkih mladičkov, ki jih bomo nedvomno prejeli po elektronski pošti in bodo krožile po družabnih omrežjih, se torej zazrimo v nam najbližjo žival - vase - in se vprašajmo o naših vsakdanjih navadah, izbirah in odločitvah. Ali se nekdo, ki eno žival (na primer svojega psa) ljubkuje, z drugo roko pa zabada vilice v drugo žival, resnično lahko okliče za ljubitelja živali? Ali bi nekomu, ki se trudi za pravice afriških otrok, hkrati pa zatira in izkorišča, da, celo plačuje posiljevanje in umore otrok z Daljnega Vzhoda, lahko rekli ljubitelj otrok? Primerjava tega dvojega se morda zdi šokantna, v resnici pa sta si primera zelo podobna.


Razširimo torej svojo ljubezen tudi na tiste živali, katerih ne poznamo po imenu in nikoli nismo uzrli njihovih oči - spomin nanje so le njihovi predelani posmrtni ostanki na policah trgovin. Poskrbimo, da s svojim denarjem ne plačujemo smrti, temveč podpiramo okolju, ljudem in živalim prijazno industrijo. Izbrati s srcem je lažje, kot bi si morda mislili, in tržišče ter proizvodnja sledita zahtevam potrošnikov. 


Izmijmo si pesek iz oči, odvrzimo napačne predstave, ki sta nam jih vsilili zavedena družba in živinorejska industrija s svojimi oglasi, in znova spoznajmo živali - z nepristranskostjo in nedolžnostjo, ki sta nam bili lastni, ko smo bili še sami otroci. Ko sozemljanom nismo pripisovali vrednosti na podlagi koristi, ki jih lahko imamo od njih, temveč smo jih videli kot sebi enakopravne, kot prijatelje, učitelje, prejemnike in vračitelje naše ljubezni. In začnimo ustvarjati takšen svet, kot bi si želeli, da ga poznajo naši otroci, otroci naših otrok in vsa druga čudovita bitja, s katerimi si delimo naš planet.


Besedilo: Veganska iniciativa
[2] WWF 
[3] FAO 
Povezave na vire fotografij: prva druga tretja četrta peta šesta sedma osma deveta deseta

ponedeljek, 30. september 2013

Šokantna resnica o usnju: ne, ni stranski proizvod mesa

Vsi vemo, kaj je usnje, toda kako pogosto pomislimo na to, od kod dejansko prihaja, ali, še pomembnejše, od koga?

Dovolj je samo omeniti krzno in večina ljudi skoči pokonci in se začne razburjati, kako kruto, barbarsko in nehumano je. Če pa omenimo usnje, je edini ugovor, ki ga je mogoče slišati, da ni nobenega drugega materiala, ki bi njihovim stopalom omogočal dihanje, ali pa prisegajo, da nikoli ne bodo nosili čevljev iz plastike na osnovi nafte (kot da je to edina alternativa).

Zaradi vsesplošnega zavedanja o krutosti proizvodnje krzna ga potrošniki po vsem svetu na veliko zavračajo. Prav zato je sedaj čas, da obelodanimo resnico o proizvodnji usnja, saj je usnje, prav tako kot krzno, koža živali, in te živali prav tako zaslužijo našo pomoč.

Daleč največ usnja je pridobljenega od krav in čeprav ga je enostavno opaziti, ga je prav tako enostavno spregledati. Usnje najdemo povsod - od oblačil in dodatkov, kot so pasovi in ročne torbe, do pohištva in avtomobilskih sedežev.


Mnogo ljudi je zavedenih v prepričanje, da je usnje stranski proizvod mesne industrije, da je preprosto le "ostanek", ki bo končal v smeteh, če ga ne bomo uporabili. To je splošno razširjeno zmotno mnenje, v katerega sem nekoč verjela tudi sama. V resnici večina usnja, ki se prodaja, prihaja od živali, ki so jih ubili prav zaradi njihove kože.

Usnje ni stranski proizvod in ne proizvajajo ga z namenom, da bi zmanjšali količino odpadkov. Proizvajajo ga zato, ker je to zelo dobičkonosen posel. Kravina koža predstavlja približno 10% njene celotne vrednosti, kar pomeni, da je to najbolj vreden del njenega telesa. Presenetljivo je, da je prav zaradi usnja živalska industrija bolj obstojna (saj je prodaja kož zelo profitabilna, prodaja mesa pa ne zmeraj) in ne obratno.

Večina usnja prihaja od krav iz Indije, ki so za to, da bi lahko proizvedli usnje, ki ga kupujemo v trgovinah, zlorabljene, pretepene in zastrupljene. Ker je v Indiji klanje krav prepovedano, so te uboge, nedolžne živali prisiljene v brutalna in izčrpljujoča potovanja, kjer jih čaka nepredstavljiv konec.

Kadar potujejo z vlakom, v vagon, ki je predviden za največ 80 do 100 živali, strpajo tudi do 900 krav, ob prihodu na cilj pa jih je od 400 do 500 mrtvih. Na nekaterih poteh si ne delajo problemov z vlaki in namesto tega živali zvežejo skupaj ter jih ženejo peš. Kravam ne pustijo počivati ali piti; da bi jih ohranili v gibanju, jih delavci tolčejo po kolkih, kjer ni maščobe, ki bi ublažila udarce; da bi jih prisilili, da vstanejo, jim lomijo repe in jih mučijo z vtiranjem pekočega čilija ali tobaka v oči.

Ne trpijo pa le krave. Med žrtvami usnjarske industrije so tudi koze, pujsi, ovce, jagnjeta, konji, srnjad, kenguruji, kače, aligatorji in sloni. Morda je še bolj zaskrbljujoče dejstvo, da na Kitajskem, ki je vodilna svetovna izvoznica usnja, letno odrejo vsaj 2 milijona psov in mačk, ki jih nato potrošniki nevede kupijo zaradi napačnega označevanja in netočnega prikazovanja izvora. In kot da to ne bi bilo dovolj strašljivo, je posebej cenjena oblika usnja, imenovana "slink", narejena iz kož še nerojenih teličkov.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu The Shocking Truth About Leather: No, It’s Not a Meat Byproduct) je Abigail Geer.
Prevod: Veganska iniciativa

nedelja, 08. september 2013

Brezdomni psi iz Španije so 'morda končali v hrani za hišne ljubljenčke ali živalski krmi'

  • Španske oblasti so poslale večje število vzorcev hrane za hišne ljubljenčke v testiranje
  • Obstaja verjetnost, da so bile pasje beljakovine uporabljene v nekaterih predelanih živilih
  • Policijske enote v Španiji koordinirano preiskujejo ulične tolpe
  • Psi, ukradeni iz zavetišč, veterinarskih klinik in živalskih vrtov so utegnili končati kot hrana
  • britanska agencija za živilske standarde (Food Standards Agency) je potrdila sodelovanje s primerljivimi španskimi inštituti

Brezdomni in zapuščeni psi na španskih ulicah bi lahko končali v hrani za hišne ljubljenčke in krmi za živali. Španske oblasti tudi niso izločile možnosti prisotnosti beljakovin ali maščob iz živalskih trupel v nekaterih predelanih živilih, namenjenih človeški prehrani. Britanska agencija za živilske standarde je potrdila seznanjenost s preiskavo in sodelovanje s španskimi inštituti.

Ukradeni: Tolpe naj bi jemale pse iz zavetišč in jih preprodajale

Predstojnik agencije je komentiral: "Seznanjeni smo s temi poročili in smo v stiku s španskimi oblastmi glede preiskave."
 
"Trenutno ne testiramo hrane na vsebnost pasjega mesa. Naša prioriteta je testiranje govedine in sorodnih izdelkov zaradi kontaminacije s konjskim mesom, kar je nedvomno problematično."

Kriminalne tolpe v Španiji so 
iz živalskih zavetišč, veterinarskih klinik, živalskih vrtov in kmetij očitno kradle telesa psov in drugih živali, ki bi morala biti upepeljena, ter jih nato predelale v beljakovine in maščobe za nadaljnjo prodajo.

Dokazno gradivo so našli v skladiščih in predelovalnih obratih v Galiciji in Salamanki.

Lani so policisti odkrili eno tako skladišče, napolnjeno s 15 tonami mrtvih brezdomnih živali, za katere domnevajo, da naj bi jih nameravali predelati v živalsko krmo v kraju As Neves v Galiciji.

Sledila so podobno ostudna odkritja po skladiščih drugod na severu Španije.

Seprona, okoljevarstveno telo Civilne zaščite, je po tem, ko je sodnik prejel poročila informanta iz te industrije, poslalo številne vzorce komercialne hrane za hišne ljubljenčke v
laboratorije Anfaco-Cecopesca iz Viga v Galiciji.
 
Testirani vzorci maščob iz enega od predelovalnih obratov v Aldaseca de la Frontera v Salamanki, namenjenih živalski krmi,  so vsebovali sledi DNK tako ovc kot psov.

Prehranska veriga: Brezdomni psi iz Španije naj bi končali kot hrana za hišne ljubljenjčke ali krma za živali

Po poročanju španskega časopisa El Mundo je obsežna policijska preiskava v teku od marca 2012.

Organizacija Viva, ki nasprotuje uporabi živali v prehranske namene, je kontaktirala britanske supermarkete in jim predlagala, naj hrano pošljejo v testiranje na vsebnost psov in drugih živalskih vrst.

Njihov organizator kampanj, Justin Kerswell, je dejal: "Možnost, da sta pasje in podganje meso prišla v prehransko verigo človeka, je grozljiva, a glede na nezadostnost preventivnih in nadzornih ukrepov, kar se je pokazalo že v škandalu s konjskim mesom, povsem mogoča."

"Lahko je samo vprašanje časa, kdaj se bo pasje, podganje ali mačje meso znašlo v britanskih predelanih živilih ali živalski krmi."

"Britanski supermarketi so
vrsto let brez vednosti potrošnikov prodajali konjsko meso - kdo ve, kaj vse drugega se je še prodajalo. Če ne bodo naredili specifičnih testov, ne bodo nikoli vedeli."
 
Škotski poslanec Alyn Smith je izjavil: "Razkritja dogajanja v Španiji nakazujejo na druge možne primere prekrškov in zlorab. Ko meso postane zgolj beljakovinska masa, težko govorimo o sledljivosti, še posebej na trgu hrane za hišne ljubljenčke in živalske krme."

"Skrbi me, da ima glede na velikost Evropskega trga hrane za hišne ljubljenčke kontaminacija bistveno večje razsežnosti."
 
"Spekter prisilnega kanibalizma pokaže problematičnost tovrstnih praks v še bolj kritični luči, zato je toliko bolj pomembno zagotovilo, da gre za osamljen kazenski primer, četudi bi najdenih 15 ton teles psov težko pripisali le temu."

Avtor: Sean Poulter
Objavljeno:7. marec 2013, 15:50 | Posodobljeno: 7. marec 2013, 17:58
Besedilo in sliki: Mail Online
Prevod: Veganska iniciativa

petek, 30. avgust 2013

Meso iz laboratorija

Pred kratkim smo lahko v mnogih časopisih, na primer v Mladini, Delu, Dnevniku in v The Guardian, brali novico o prvi pokušini laboratorijskega mesa.

Meso, dejansko desettisoče mišičnih vlaken brez veznega tkiva ali maščobe, je zraslo v petrijevkah v laboratoriju v Maastrichtu. Temu laboratorijskemu tkivu so dodali jajca in začimbe ter ga ponudili v obliki pleskavice. Degustatorja sta bila s pleskavico sicer zadovoljna, nista pa bila tudi navdušena, krivdo za to pa si lahko pripišejo ali znanstveniki ali pa kuharji. Ne glede na to pa je novica vzbudila navdušenje zaradi morebitne prihodnosti, ki bi jo laboratorijsko meso lahko obljubljalo, namreč prihodnost brez krutosti do živali in uničevanja okolja zaradi njihove reje.


Danes bi tudi med mesojedo javnostjo težko našli nekoga, ki se ne zaveda, da pot do mesa ni prijetna ali brez bolečine in trpljenja. Četudi marketinški triki nekatere še prepričajo, da obstaja humano ubijanje in da živali živijo lepo življenje, je jasno, da meso ostaja krvavo. Redkeje je glasno slišati dejstva o okoljskem vplivu živinoreje, ki je največji dejavnik pri segrevanju ozračja. Živinoreja namreč povzroča polovico vseh toplogrednih plinov - več kot vsa prevozna sredstva od ladij do motorjev skupaj. Ni torej čudno, da laboratorijsko meso zveni kot dobra novica, ki nas odrešuje grehov, ne da bi bilo potrebno kakor koli spreminjati naša vsakodnevna dejanja ali pa vsaj okus. Zakaj nas, ki mesa ne jemo, ob takih obetih novica o laboratorijskem mesu ne prevzame?

Prvi dejavnik je seveda ta, da v novicah omenjeni hamburger na žalost ni brez krutosti, saj so v njem tako kokošja jajca kot tudi izvorne celice krave, o usodi katere se raje ne sprašujemo. Enako velja za tako imenovano hranilno tekočino, v kateri so celice rastle. To so pridobili iz krvi nerojenih teličkov, ki so jih dobili iz maternic v klavnicah ubitih nosečih krav. Naj to zadostuje glede krutosti tega tako imenovanega “cruelty-free” hamburgerja. Če je v našem moralnem oziru le to, da sámo tkivo ni trpelo in bilo ubito, potem se lahko tolažimo, da upoštevamo življenja živali. A temu žal ni tako, saj preizkušena laboratorijska pleskavica ni etično nič bolj sprejemljiva kot vsakdanja mesna pleskavica v bližnjem lokalu s hitro hrano.

Drugi dejavnik naše ravnodušnosti ob tej novici je nezaupanje v možnost laboratorijske proizvodnje mesa, ki bi prinašala živalim prijazno okolje. Zelo težko si predstavljamo, da bo laboratorijsko meso prineslo znatno sistemsko zmanjšanje izkoriščanja živali, četudi bi v prihodnje laboratorijsko meso lahko nastajalo brez kakršnega koli vključevanja živali v sam proces. Čemu? Razlogi za opustitev mesa (in drugih izdelkov iz živali in njihovih izločkov) so jasni, zato takšno veselje nad pilotsko laboratorijsko proizvodnjo mesa, žal pa navkljub temu v medijih ni enakega navdušenja nad mesnimi, mlečnimi in podobnimi nadomestki, ki so že danes na policah trgovin.

Meso, pa tudi mleko, jajca in drugi sorodni izdelki pomenijo izkoriščanje in smrt živali, zaradi česar vedno več ozaveščenih ljudi s svojega jedilnika že umika izdelke živalskega izvora in jih nadomešča z rastlinskimi alternativami. Tisti, ki kljub zavedanju o trpljenju živali še naprej posegajo po mesu in drugih izdelkih živalskega izvora (tudi ne-prehranskih), pa se za laboratorijsko meso verjetno ne bodo odločili zaradi pomislekov glede problematike izkoriščanja živali, ampak morda iz drugih razlogov, kot so varovanje okolja, morebitne nižje cene ali zaradi večje varnosti hrane.

Če bi milijone, ki gredo in bodo šli v razvoj laboratorijskega mesa, vložili v izboljšanje dostopnosti zdrave hrane in drugih že obstoječih izdelkov brez krutosti, bi lahko praktično že jutri dosegli tako zmanjšanje mučenja živali, varovanje okolja in izboljšanje zdravja. Seveda pa lahko že danes vsakdo poseže po cruelty-free vegeburgerjih, ki niso narejeni v laboratorijih, temveč v kuhinjah in iz povsem naravnih sestavin, ki so prijazne tako okolju kot živalim, pa tudi potrošnikom samim.

Verjetno je pot laboratorijskega mesa do končnih potrošnikov še zelo dolga. Če bo dejansko prišlo do uporabe takšnega mesa, se lahko vprašamo, kakšna bo njegova cena: 
ali bo takšna "etična" izbira sploh kdaj dostopna navadnemu potrošniku ali le premožnim?

Laboratorijsko meso kot tudi gensko spremenjeni organizmi so prej novi tržni prijemi ali pa znanstvena radovednost kot pa iskreno reševanje živalskih in družbenih vprašanj. Mučenje in ubijanje živali kot tudi podhranjenost ljudi bi lahko končali v kratkem času, če bi živeli v svetu tako politične kot tudi ekonomske demokracije. Ko imajo podjetja in mednarodne ustanove svobodnega trga večjo moč odločanja kot ljudje sami, je nesmiselno pričakovati spremembe s strani tistih, ki probleme ustvarjajo in si prizadevajo, da tako tudi ostane.

Besedilo: Veganska iniciativa
Slika: The Guardian

ponedeljek, 26. avgust 2013

Mednarodni dan Zemljanov


Vsi smo Zemljani in vsi enakopravni. Nič več si ne bomo zatiskali oči pred nasiljem, ki se izvaja nad drugimi živalmi – našimi Sozemljani – v prehranske, oblačilne, zabaviščne, raziskovalne in druge namene. Združeni v spoštovanju do vseh čutečih bitij bomo glas neslišanih, neutišljiv odmev hrepenenja po življenju in svobodi, ki ga čutimo vsi Zemljani – tako ljudje, kakor tudi ostale živali.
To je bilo osrednje sporočilo zagovornikov pravic živali, ki so v soboto, 24. avgusta, v več kot štiridesetih mestih širom po svetu obeležili mednarodni dan Zemljanov. Pobudnik dogodka je bila skupina izraelskih aktivistov Direct Action Everywhere. Udeleženci so ponovno opozorili na zločine, ki se v nepredstavljivem številu vsak dan in vsak trenutek dneva dogajajo drugim čutečim bitjem – zločine, za katere se krivci z vsemi močmi trudijo, da bi ostali skriti pred javnostjo. V celotni zgodovini človeštva je živelo 100 milijard ljudi; 7 milijard nas živi danes. Mučimo in ubijemo pa dve milijardi čutečih živali vsak teden. »To je zločin nepredstavljivih razsežnosti«, pove znani filantrop Philip Wollen, ki je posebej za to priložnost pripravil navdihujoči nagovor, v katerem je poudaril, da je gibanje za pravice živali eno najbolj pomembnih gibanj za socialno pravičnost v zgodovini človeštva.


Krivci vedo, da ljudje še zdaleč niso ravnodušni do mučenja živali, kakor tudi ne do katastrofalnih posledic, ki jih takšno zavajanje ima - ne samo za živali, ampak tudi za okolje in ne nazadnje za zdravje in varnost ljudi samih. To se kaže tudi v tem, da so glasovi tega pomembnega emancipatornega gibanja vse številčnejši in vse glasnejši. Da bi pa ostale živali lahko živele svobodno in dostojno življenje, do katerega imajo pravico in, kakor mi sami, tudi željo, je veganstvo ključnega pomena, osveščanje o njem pa sestavni del tovrstnih dogodkov, kar so na različne načine sporočili tudi udeleženci mednarodnega dneva Zemljanov. Živeti in razmišljati vegansko je začetek delovanja proti nasilju in izkoriščanju. Veganstvo je miselnost in način življenja, ki ceni in spoštuje vse oblike življenja ter si prizadeva za uveljavitev takega življenja. Veganstvo ni zgolj življenjski slog, posameznikova odločitev o tem, ali bo ali ne bo sodeloval pri zasužnjevanju in izkoriščanju enakopravnih bitij; veganstvo ni  dieta! Veganstvo je osebna socialno-etično-politično angažirana pozicija, ki temelji na prepoznavanju čutečnosti vseh živali, vključno z ljudmi, in delovanju z namenom odprave neutemeljene diskriminacije do ostalih živali in t.i. karnizma tudi v praksi. Veganstvo je v principu predvsem vključujoče gibanje na vseh ravneh. Gibanje, ki prepoznava in se vključuje v ostala socialno in etično angažirana gibanja, kot so gibanje proti rasizmu, homofobiji, seksizmu, ableizmu… Veganstvo torej pomeni v enaki meri spoštovanje vseh razlik med nami in vključevanje  lepih, manj lepih, suhih, manj suhih, črnih, belih, vernih, nevernih, izobraženih, manj izobraženih, pernatih, kožuharskih, z golo kožo pokritih… Zemljanov, ki jih združuje prizadevanje za svet, ki bi bil prijazen in pravičen za vse Zemljane.
 
  
V tem duhu smo v Sloveniji mednarodni dan Zemljanov obeležili z zbiranjem podpisov za ukinitev poskusov na živalih v Kopru. Veganska iniciativa je uradni slovenski koordinator evropske državljanske pobude STOP VIVISECTION, ki državljanom daje priložnost, da jasno rečemo NE poskusom na živalih in pozovemo Evropsko unijo k upoštevanju različnih znanstvenih pristopov, ki so usmerjeni v zaščito živali in ljudi samih. Vsako leto je v laboratorijih v EU zlorabljenih vsaj dvanajst milijonov živali, predvsem miši in podgan, pa tudi psov, mačk, konjev, pujsov, zajcev, morskih prašičkov, opic in drugih. Raziskovalne metode, ki temeljijo na poskusih na živalih, niso etično sporne zgolj zaradi zlorabe živali, temveč ogrožajo tudi zdravje in varnost ljudi. Rezultati poskusov na drugih živalih niso neposredno prenosljivi na človeka in zaradi negativnih reakcij na zdravila v Evropi letno umre okrog 200.000 ljudi. Zahvaljujoč državljanski pobudi lahko državljani Evropske unije z milijonom podpisov sodelujemo pri sprejemanju zakonodaje v Evropski uniji. Do 1. novembra letos moramo zbrati milijon podpisov, s čimer lahko dosežemo ponovno obravnavo trenutno veljavne direktive, ki uravnava to področje, in od EU zahtevamo uvedbo nove direktive, ki bi bila prijaznejša do živali in do ljudi. Podrobnejše informacije o tej državljanski pobudi so v slovenskem jeziku na voljo na spletni strani www.stopvivisection.eu, na kateri  je mogoče s svojim glasom pobudo tudi podpreti.

Slovenija je po številu podpisov pobude Stop Vivisection na prebivalca v samem vrhu EU, takoj za vodilno Italijo. Del tega uspeha lahko pripišemo stalnim akcijam Veganske iniciative, skupine Pes moj prijatelj in številnih društev (Društvo za zaščito živali Bela krajina, Društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka, Društvo za zaščito živali Kočevje) ter posameznikov, ki so se registrirali kot zbiralci podpisov. Nedvomno pa uspeh pobude v Sloveniji kaže na visoko razvit etični čut prebivalstva, ki se je odrazil tudi v nedavni podpori javnosti za prepoved reje živali za krzno in prepovedi cirkusov z divjimi živalmi ter trenutno potekajoči peticiji proti lovu na ogrožene vrste ptic. Ovira pri zbiranju podpisov je le neosveščenost - poskusi na živalih so namreč tema, o kateri je v javnosti le malo govora, še posebej manjka resničnih in objektivnih informacij. Izvajalci poskusov, ki jih opravljajo za strogo zaprtimi vrati, ne želijo, da bi mediji in javnost imeli vpogled v njihovo delo; izjave z njihove strani so zato zelo pristranske, vsaka skrivaj posneta reportaža pokaže zelo drugačno sliko od tiste, s katero izvajalci poskusov zavajajo ljudi. Ena izmed odmevnejših v zadnjem času je na primer z britanske univerze Imperial College London, priporočamo pa tudi ogled dokumentarnega filma Green Hill - zgodba o svobodi, ki prikazuje zgodbo o uspehu italijanskih aktivistov pri reševanju psov pasme beagle iz podjetja za vzrejo in poskuse na živalih Green Hill v Italiji – v septembru se bodo po krajšem oddihu spet nadaljevale brezplačne projekcije filma po različnih slovenskih krajih.

Eden izmed psičkov, rešenih iz podjetja Green Hill. Vir: Il Giornale
Zbiranje podpisov v podporo evropski državljanski pobudi Stop Vivisection se bo zaključilo 1. novembra 2013. Prav vsak podpis šteje in je pomemben, zato se bomo še naprej trudili za uspeh pobude, ključnega pomena za to pa je, da za pobudo izve čim več ljudi, zato bralce naprošamo, da o pobudi in razlogih za podporo le-te obvestijo tudi svoje znance in prijatelje.

Preberite tudi:
Uporaba psov pasme beagle vraziskavah in za testiranje zdravil za ljudi
in poglejte kratek video Dobra znanost – slaba znanost.
Obiščite spletno stran www.stopvivisection.eu in podprite evropsko državljansko pobudo Stop Vivisection.


Besedilo: Veganska iniciativa